Climate Science Glossary

Term Lookup

Enter a term in the search box to find its definition.

Settings

Use the controls in the far right panel to increase or decrease the number of terms automatically displayed (or to completely turn that feature off).

Term Lookup

Settings


All IPCC definitions taken from Climate Change 2007: The Physical Science Basis. Working Group I Contribution to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Annex I, Glossary, pp. 941-954. Cambridge University Press.

Home Arguments Software Resources Comments The Consensus Project Translations About Donate

Twitter Facebook YouTube Pinterest

RSS Posts RSS Comments Email Subscribe


Climate's changed before
It's the sun
It's not bad
There is no consensus
It's cooling
Models are unreliable
Temp record is unreliable
Animals and plants can adapt
It hasn't warmed since 1998
Antarctica is gaining ice
View All Arguments...



Username
Password
Keep me logged in
New? Register here
Forgot your password?

Latest Posts

Archives

Ali je koncentracija CO2 vedno povezana z globalno temperaturo? (Če ne, zakaj ne?)

Kaj pravi znanost...

Zaradi naravne spremenljivosti podnebja se krajša hladnejša obdobja pojavljajo tudi, ko se podnebje ogreva. Nekatera od zadnjih let so nekoliko hladnejša zaradi zelo intenzivne faze La Ninja na Pacifiku in podaljšane faze minimuma Sončeve aktivnosti.

Trditev skeptikov...

Globalno segrevanje dvajsetega stoletja se ni začelo pred letom 1910. Do takrat pa so izpusti CO2 zaradi intenzivne rabe premoga ob izbruhu industrijske revolucije že močno narasli ... Zelo hitro so izpusti CO2 začeli naraščati med povojno intenzivno industralizacijo. Vendar je bila leta 1945, ko se je ta intenziven porast koncentracije CO2 začel, Zemlja že globoko v fazi ohlajanja. Po letu 1910 je ob manjšem porastu koncentracij CO2 temperatura 32 let hitro naraščala. Sledilo je 33 let počasnega ohlajanja in to v obdobju, ko so koncentracije CO2 najhitreje naraščale. Ob takšnem poteku globalne temperature trditev IPCC, da so glavni krivec za ogrevanje ozračja v 20. stoletju antropogeni izpusti CO2, ni na mestu. Čeprav globalni izpusti CO2 še vedno strmo naraščajo, se od leta 2002 Zemlja ohlaja. (Norm Kalmanovitch)

Trditev, da CO2 povzroča ogrevanje ozračja, je dobro podprta s fizikalnimi zakoni kot tudi z desetletji meritev v laboratorijih. Poleg tega je trditev podprta tudi s satelitskimi in prizemnimi meritvami, ki vse kažejo na povečan toplogredni učinek pri valovnih dolžinah, kjer absorbira in seva CO2. Kako torej, ob tako močnih dokazih o vzročni povezavi med koncentracijo CO2 in temperaturo, lahko pojasnimo obdobja, ko se trenda koncentracije CO2 in temperature ne ujemata ali sta celo nasprotna? Najbolj pogosto omenjan tak primer je obdobje po letu 2002. Od leta 2002 do leta 2008 ni v poteku globalne temperature zaznati praktično nobenega trenda, medtem ko je koncentracija CO2 konstantno naraščala. Če povečana koncentracija CO2 povzroča globalno ogrevanje, bi torej morala globalna temperatura v tem obdobju konstantno naraščati.

Slika 1. Potek povprečne letne globalne koncentracije CO2 (NOAA) in odklon povprečne letne globalne temperature (GISS) v obdobju 2002-2008.

Nekajletno obdobje je za računanje trendov odločno prekratko. Zadnjih nekaj let moramo postaviti v okvir daljšega obdobja (vsaj nekaj deset let), da lahko razložimo in razumemo, kaj se v resnici dogaja s podnebjem. Ob primerjavi poteka koncentracije CO2 in temperature v daljšem obdobju (1964-2008) je kaj hitro jasno, da se ob dolgoročnem trendu ogrevanja redno pojavljajo krajša hladna obdobja. Ta so posledica drugih (naravnih) dejavnikov, ki prav tako kot CO2 oblikujejo podnebje.

Slika 2. Potek povprečne letne globalne koncentracije CO2 (NOAA) in odklon povprečne letne globalne temperature (GISS) v obdobju 1964-2008.

Naravna spremenljivost podnebja povzroča precej dramatične poraste in padce v poteku temperature, posebej, če potek temperature primerjamo z njenim vztrajno rastočim trendom. Ob takem stohastičnem poteku temperature lahko vedno najdemo krajša obdobja, ko ni zaznati rastočega trenda ali pa je ta celo obrnjen. Na primer, v obdobjih 1977–1985 in 1981–1989 praktično ni zaznati pozitivnega temperaturnega trenda, koncentracija CO2 pa je konstantno naraščala. Če bi ti dve obdobji vzeli iz konteksta daljšega predhodnega obdobja (tako kot so to naredili za zadnjih nekaj let), bi lahko leta 1985 in leta 1989 zaključili, da se je globalno segrevanje ustavilo.

Slika 3. Potek povprečne letne globalne koncentracije CO2 (NOAA) in odklon povprečne letne globalne temperature (GISS) v obdobju 1977-1985 in obdobju 1981-1989.

Kaj je torej vzrok za spremenljivost podnebja v manjši časovni skali? Glavni vzrok je nihanje oceanskih tokov. Ti prenašajo toploto od ekvatorja proti polom z izmenjavo toplote med toplejšim ozračjem in hladnejšim oceanom v tropih in obratno v višjih geografskih širinah. Nihanje oceanskih tokov (z nekajletnim ciklom) ima zelo velik vpliv na spremenljivost podnebja v časovni skali nekaj let. Najbolj izrazito in tudi najbolj poznano takšno oceansko nihanje je El Ninjo-južna oscilacija (ENSO), ki zajema velik del južnega Pacifika. Leta 2008 je bil Pacifik v zelo močni La Nina fazi. To pomeni, da je bila temperatura zgornje plasti Pacifika v celotnem tropskem pasu močno pod povprečjem, posledično pa je bila tudi temperatura ozračja v tej regiji pod povprečjem. ENSO pa nima le lokalnega vpliva na podnebje tropskega Pacifika, ampak ima močan vpliv tudi na podnebje Južne Amerike,Vzhodne in Jugovzhodne Azije ter Avstralije. V istem času je bila v fazi minimuma tudi sončeva aktivnost. Sončeva aktivnost niha s približno 11-letnim ciklom, njen vpliv na globalno temperaturo pa ima amplitudo okoli 0,1 °C. Zelo močna La Nina faza in minimum Sončeve aktivnosti skupaj sta vzrok za nekoliko nižje globalne temperature okoli leta 2008.

Obdobje zadnjih nekaj let je dober primer, kako lahko pridemo do napačnih zaključkov, če samostojno obravnavamo samo košček problema, ne da bi ga umestili v širši okvir. V primeru, da se pri analizi temperaturnih trendov osredotočimo samo na nekaj let, lahko napačno zaključimo, da se je segrevanje podnebja ustavilo. Ko pa to kratko obdobje umestimo v širši okvir (nekaj desetletij skupaj), hitro odkrijemo veliko nekajletno spremenljivost podnebja in vztrajen pozitiven trend v daljšem obdobju. Če poznamo mehanizme, ki vplivajo na spremenljivost podnebja, lahko razumemo, da je ohlajanje zadnjih nekaj let posledica spremenljivosti podnebja v manjši časovni skali, ki je le začasno zakrilo dolgoročen trend segrevanja podnebja. Kaj pa ohlajanje v daljši časovni skali? Je bilo v Zemljini zgodovini (npr. v prejšnjem stoletju) kdaj zaznati časovno daljše ohlajanje in kako pomembno je to?

Slika 4. Potek koncentracije CO2 in temperaturnega odstopanja v preteklem stoletju. Zelena krivulja prikazuje koncentracije CO2 izmerjene v ledenih vrtinah iz vzhodne Antarktike (Law Dome, CDIAC). Modra krivulja prikazuje koncentracije CO2 izmerjene na Mauna Loi, Hawai (NOAA). Rdeča krivulja pa prikazuje odstopanje letne globalne temperature od dolgoletnega povprečja (GISS).

Na sliki 4 je prikazana primerjava koncentracije CO2 s temperaturo v preteklem stoletju. V obdobju 1940-1970 temperaturna krivulja kaže trend ohlajanja, medtem ko koncentracije CO2 naraščajo. To obdobje ohlajanja je dolgo kar 30 let in ga ne moremo pojasniti le z naravno spremenljivostjo podnebja zaradi oceanskih nihanj in nihanja Sončeve aktivnosti. In če povečane koncentracije CO2 povzročajo globalno segrevanje, bi morala temperatura rasti tudi v tem 30-letnem obdobju. Zakaj se torej to ni zgodilo? Razlago moramo iskati pri ostalih dejavnikih, ki poleg CO2 vplivajo na energijsko bilanco ozračja in sooblikujejo podnebje. Primer takega dejavnika je koncentracija aerosola v stratosferi, ki se močno poveča ob večjih vulkanskih izbruhih. Aerosol odbija kratkovalovno  svetlobo nazaj v vesolje in tako povzroči ohlajanje planeta. Po drugi strani pa kot že rečeno, povečana aktivnost Sonca pomeni povečan dotok energije v ozračje in posledično njeno ogrevanje. Na sliki 5 so prikazani še drugi mehanizmi, ki vplivajo na energijsko bilanco ozračja. Nekateri neto prejeto energijo povečajo, drugi zmanjšajo.

Slika 5. Posamezne komponente sevalnega presežka. Vrednosti komponent so prikazane relativno glede na njihovo vrednost leta 1880 (GISS). 

Ko vplive vseh komponent sevalnega presežka združimo, se potek neto sevalnega presežka zelo dobro ujema s potekom temperature (slika 6). Še vedno je pri poteku temperature opaziti nekajletno spremenljivost, ki je posledica nihanj kot je npr. ENSO. Večje odstopanje med neto sevalnim presežkom in temperaturo pa je v desetletju, ki je centrirano okoli leta 1940. To odstopanje je posledica napak v meritvah temperature nad oceani, ki so jih v tem obdobju opravljale ladje iz ZDA.

Slika 6. Potek neto sevalnega presežka in globalne temperature v zadnjem stoletju. Modra krivulja prikazuje odstopanje neto sevalnega presežka od vrednosti 1880. leta (GISS), rdeča krivulja pa odstopanje povprečne letne globalne temperature od dolgoletnega povprečja (GISS). 

Zadnji primer jasno kaže, da na podnebje ne vpliva en sam dejavnik (npr. CO2). Ravno nasprotno. Na podnebje vpliva vrsta dejavnikov, ki med drugim lahko močno spremenijo neto sevalno bilanco ozračja. Res pa je, da je vsaj zadnjih 35 let dominantni vplivni dejavnik CO2.

Translation by Slovenian Meteorological Society, . View original English version.



The Consensus Project Website

TEXTBOOK

THE ESCALATOR

(free to republish)

THE DEBUNKING HANDBOOK

BOOK NOW AVAILABLE

The Scientific Guide to
Global Warming Skepticism

Smartphone Apps

iPhone
Android
Nokia

© Copyright 2014 John Cook
Home | Links | Translations | About Us | Contact Us