Leta 2008 je podnebni skeptik Roger Pielke st. dejal: „Globalno segrevanje, kot je bilo diagnosticirano na osnovi toplote vrhnje plasti oceanov, se ni pojavilo že od leta 2004.“ Izjava je lep primer, kako skeptiki obračajo dejstva, pri čemer počenjajo neverjetne logične preskoke:

• da je en simptom indikativen za stanje celotnega sistema (na primer: če niste imeli nek dan problemov z dihanjem še ne pomeni, da ste pozdravili rak pljuč);
• da lahko nekdo sklepa o značilnostih na osnovi podatkov štiriletnega obdobja, čeprav je to prekratko za kakršnekoli zaključke;
• da globalno segrevanje ni posledica samo sprememb v segrevanju oceanov.

Ni ravnih linij

Trditve, da so se oceani ohlajali, so pravilne. Trditve, da se je globalno segrevanje ustavilo, pa so napačne. Soočamo se z nelogično situacijo: podnebje je podrvrženo veliki naravni spremenljivosti, tako da predpostavka, da so spremembe „enakomerne“ – temperatura se spreminja v ravnih črtah – ne upošteva dejstva, da se narava ne obnaša tako. Zaradi tega znanstveniki govorijo o trendih, dolgih 30 let in več, tako da lahko kratkoročna nihanja obravnavajo kot del nekega večjega vzorca. (Ciklični pojavi, kot sta El ninjo in La ninja, so del kompleksnih medsebojnih vplivanj.)

Če pogledamo trend akumulirane toplote v oceanih, vidimo:

Slika 1: Odklon v vskladiščeni toploti oceanov. (Levitus in sod., 2009)

Obstajajo pa dvomi o natančnosti meritev boj v mreži Argo in merilnimi napravami, potopljenimi v vodo, ki lahko merijo temperaturo le do 700 m globine. Kako lahko znanstveniki rešijo dvome – upoštevajoč, da so taki dvomi bistvo pozitivnega skepticizma pri reševanju znanstvenih problemov? 

Eden od načinov je, da bi našli več virov podatkov - različne načine meritev pojava, ki ga raziskujemo. Z uporabo rezultatov sedmih različnih skupin znanstvenikov, ki so uporabljali različna orodja in metode, lahko izluščimo jasen trend. Res so razlike med rezultati različnih raziskovalnih skupin, ki nastanejo  zaradi razlik v uporabljenih metodah in merilnih tehnikah. Toda vsi se strinjamo z enim dejstvom: dolgoročno se temperature dvigajo (slika 2).

Slika 2: Različne ocene odklona v vskladiščeni toploti zgornjega sloja oceanov. (Lyman in sod., 2010)

Odziv oceanov na podnebne spremembe spada med najbolj kompleksne in nedoumljive procese v celotnem okolju. Vključuje motnje v prehranski verigi, ki nastanejo zaradi kemičnih sprememb, povzročenih zaradi CO₂, zmanjšane sposobnosti absorpcije CO₂ zaradi povišane temperature (in možnosti, da ocean oddaja CO₂, v kolikor se temperatura še poviša), dvig gladine morske površine zaradi toplotnega raztezka in zmanjšanja kopenskega ledu, in količino vodne pare v ozračju (Santer in sod., 2007). 

Morda res mnogih procesov v obnašanju oceanov ne poznamo. Zagotovo pa vemo, da je bolj zanesljivo, če raziskujemo vse vidike podnebnih sprememb s pomočjo več nizov podatkov, kakor pa z enim samim, kot je to storil Pielke st. Če je toplota, nakopičena v oceanih, pokazatelj, potem je globalno segrevanje še vedno na dobri poti, da povzroči velike motnje, če ne bomo sprejeli ukrepov za zmanjšanje izpustov antropogenega CO₂.

Na osnovi kratkoročnih meritev izpeljane trditve, da ni globalnega segrevanja, niso potrjene z dokazi.