Ko skeptiki trdijo, da se na Antarktiki kopiči led, pogosto pozabijo omeniti razliko med kopenskim in morskim ledom.

V vedi o ledu, glaciologiji, velja načelo, da niso vse stvari enakovredne; to še posebej velja za Antarktiko. Razmislimo o sledečih razlikah. Kopenski led na Antarktiki se je nakopičil skozi tisočletja kot posledica sneženja. Ta vrsta ledu torej predstavlja shranjeno zalogo oceanske vode, ki se je nekoč v obliki padavin odložila na kopnem. Morski antarktični led je precej drugačen, saj se v splošnem smatra za led, ki nastane večinoma v zimskih mesecih v morski vodi.

Na Antarktiki se obseg morskega ledu v zimskih mesecih precej poveča, a se nato poleti skoraj popolnoma stali (slika 1, Cryosphere Today). V tem se pomembno razlikuje morski led na Antarktiki in Arktiki. Precej večji delež arktičnega ledu se obdrži vse leto; pozimi se sicer njegova površina poveča in poleti zmanjša, a ledene plošče na skrajnem severu vsebujejo precej ledu iz predhodnih let (slika 1). Popolna sezonska stalitev morskega ledu na Arktiki bi zato imela precej večje posledice za energijsko bilanco Zemlje kot enak pojav na Antarktiki. Po staljenem ledu namreč ostane zgolj odprto morje, ki absorbira bistveno več sončne energije.

Slika 1. Obseg morskega ledu na Arktiki (zgoraj) in Antarktiki (spodaj) v času poletnega minimuma in zimskega maksimuma. Vir: Ameriško državno središče za podatke o snegu in ledu (National Snow and Ice Data Center).

Prav tako moramo biti previdni pri tolmačenju trendov antarktičnega morskega ledu. V zadnjih letih  se njegov obseg sicer povečuje, a vprašanje je, če lahko to smatramo za kronski dokaz proti podnebnim spremembam? Ne ravno. Obseg morskega ledu na Antarktiki se povečuje zaradi drugačnih razlogov, najbolj splošno sprejeta od teh sta:

1. Količina ozona v ozračju nad Antarktiko je v bližnji preteklosti upadla, kar je povzročilo ohladitev stratosfere in okrepitev vetrov, kar ima za posledico, da lahko zamrznejo večja vodna območja. (Gillet 2003, Thompson 2002, Turner 2009). 
2. Južni ocean postaja vse manj slan, saj se povečujeta količina padavin in odtok z ledenikov. Zaradi spreminjanja sestave različnih oceanskih plasti se zmanjšuje mešanje med toplejšimi in hladnejšimi plastmi. Posledica tega je počasnejše taljenje morskega ledu (Zhang 2007).
   

Če pustimo ob strani razpravo o morskem ledu, jasno vidimo, da morski led ni najpomembnejši kazalec stanja antarktičnega ledu. Pomembnejši je kopenski led v Zahodnem in Vzhodnem Antarktičnem ledenem pokrovu.

Torej, kakšno je stanje kopenskega ledu na Antarktiki?

Slika 2. Ocene skupne spremembe kopenskega ledu na Antarktiki in približen prispevek k dvigu morske gladine na podlagi različnih merilnih tehnik. Prilagojeno po Koebenhavenski diagnozi (The Copenhagen Diagnosis) (CH= Chen in sod. 2006, WH= Wingham in sod. 2006, R= Rignot in sod. 2008b, CZ= Cazenave in sod. 2009 in V=Velicogna 2009)

Ocene nedavnih sprememb kopenskega ledu Antarktike (slika 2) kažejo letno izgubo mase v višini od 100 do 300 milijard ton. Ker predstavlja 360 milijard ton letno dvig morske gledine za 1 mm/leto, lahko prej omenjeni masni razpon prevedemo v dvig morske gladine od 0,3 do 0,8 mm/leto – toliko prispeva Antarktika k dvigu gladine svetovnih morij. Seveda metode za ocenjevanje masne bilance niso povsem točne, a različne vrste merilnih tehnik (razložene tukaj) kažejo na enak rezultat – Antarktika kot celota izgublja led in ta izguba vse hitreje narašča.