Ko doživljamo vremenske ujme, kot so orkani ali poplave, se v primerjavi z naravnimi silami počutimo zelo majhni in nepomembni. Kako bi človek sploh lahko vplival na te pojave? Kljub navidezni majhnosti pa človeštvo s svojimi izpusti vpliva na te dogodke. Pri tem posameznega izrednega vremenskega dogodka ne moremo pripisati podnebnim spremembam. S spreminjanjem podnebja se spreminjajo vremenski vzorci in pogostost pojavljanja vremenskih ujm.

Od začetka industrijske revolucije je naša vse številčnejša človeška populacija znatno povečala porabo fosilnih goriv in spremenila naravno okolje, s tem pa opazno spremenila sestavo ozračja. 

Včasih je škodljiv človeški vpliv neposreden in brez kančka dvoma. Tak primer je na primer izpust klorofluoroogljikovodikov (CFC-jev), ki so povzročili stanjšanje ozonskega plašča. Drug primer je, na primer, izsuševanje močvirij in izsekavanje gozdov, kar povzroči zmanjšanje vlage v ozračju v zaledju takega območja. Po drugi strani pa ima namakanje v poljedelstvu ravno nasproten učinek. S časom je na tako spremenjenih območjih spremenjen padavinski režim, kar lahko povzroči spreminjanje zelenih območji v puščave oziroma puščave v zelena območja. 

V nekaterih primerih je človekov vpliv na okolje bolj kompleksen. Tako pri proizvodnji cementa nastajajo izpusti, onesnaženje zraka z delci, ki povzročajo smog. Vse to pa vpliva na podnebje v bližnji in širši okolici. 

Brez dvoma pa je najpomembnejši človeški vpliv na podnebne spremembe dramatično povečanje koncentracije CO₂ v zraku. V preteklih 800.000 letih je bila koncentracija CO₂ relativno stalna oziroma se je periodično spreminjala v ciklu ledenih dob (slika 1). Vendar pa je v zadnjih 200 letih koncentracija narasla z 280 na 380 delcev na milijon. To dramatično povečanje za 30 % se je zgodilo ravno v času, ko je človek v povečanem obsegu začel uporabljati fosilna goriva.

Seveda obstajajo tudi naravni viri CO₂ v atmosferi, npr. iz rastlinstva. Vendar pa znanstveniki lahko določijo delež koncentracije CO₂, ki izvira iz fosilnih goriv, in tistega, ki je prišel iz rastlin. Po pregledu virov so tako potrdili, da je povečana koncentracija CO₂ lahko le posledica človeških izpustov. 

Slika 1. Odklon v temperaturi zraka (zgoraj) in zračna koncentracija CO₂ (spodaj) v notranjosti Antarktike v preteklih 800.000 letih na podlagi vzorcev "večnega" ledu. Čas teče od desne proti levi. S spodnjega grafa je razvidno ciklično nihanje koncentracije CO₂ približno med 180 in 280 delci na milijon. Vir: Lüthi in sod., 2008

CO₂ je poleg vodne pare najpomembnejši toplogredni plin, tako da ni nič nenavadnega, da je povišana koncentracija povzročila povišanje temperature. To pa ima za posledico spreminjanje vremenskih vzorcev ter vodnih tokov, taljenje ledenikov in povečanje števila ekstremnih vremenskih dogodkov.

Čeprav smo nemočni, ko pomislimo, da bi kontrolirali vreme, smo ljudje s svojo dejavnostjo pomemben faktor, ki vpliva na podnebne spremembe.