Enter a term in the search box to find its definition.
Use the controls in the far right panel to increase or decrease the number of terms automatically displayed (or to completely turn that feature off).
Home
![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() |
||||
![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() ![]() Latest Posts
|
![]() |
![]() Je kriva pacifiška dekadna oscilacija?Kaj pravi znanost...Pacifiška dekadna oscilacija ne kaže dolgoročnega trenda, zato ne more povzročati naraščajočega trenda globalnega segrevanja. Pacifiška dekadna oscilacija je temperaturni vzorec, ki ima svojo toplejše in hladnejše stanje. Za prehod iz ene faze v drugo je potrebno približno 20 do 30 let. V letu 1905 je bila topla faza, leta 1946 se je spremenila v hladno. Leta 1977 je bila spet topla. Od leta 1998 je bilo spet par hladnejših let. Izgleda, kot da hladnejše faze te oscilacije sovpadajo z obdobjem ohlajanja (1946-1977), toplejše pa z obdobji segrevanja (1905-1945, 1977-1998). (The Reference Frame)
Pacifiška dekadna oscilacija (PDO) je podnebni pojav, do katerega prihaja večinoma v severnem delu Tihega oceana. Spreminjanje oziroma oscilacija med toplo in hladno fazo traja okoli 10 do 40 let. Pri tem se spreminja temperatura morske površine. Medtem ko vzrokov PDO še ne poznamo, pa povzroča med drugim spremembe ekosistema severovzhodnega Pacifika in spremembe v vetrnem strženu visoko v ozračju (ang. "jet stream"). Poudariti pa moramo, da se ti dve fazi ne pojavljata strogo homogeno in enakomerno, ampak pride vmes do pogostih krajših 1-5 letnih toplejših obdobij v hladni fazi in obratno. Topla in hladna faza sta tudi manj izraziti, kot si morda predstavljamo. Hladna, na primer, je denimo povezana z zelo visokimi površinskimi temperaturami morske vode severnega Tihega oceana (slika 1)
Slika 1: Topla (levo) in hladna (desno) faza PDO. Z barvno lestvico je predstavljen temperaturni odklon na morski gladini (glede na dolgoletno povprečje), črne krivulje predstavljajo izobare, puščice pa anomalijo sile vetra na površje oceana (glede na dolgoletno povprečje). Vir: JISAO Ena od možnosti, da preverimo to teorijo skeptikov, je, da narišemo odklon globalne temperature vzporedno z indeksom PDO (slika 2). Očitno je, da PDO vpliva na kratkoročne temperaturne spremembe oziroma nihanja brez kakšnega časovnega trenda, medtem ko ima globalna temperatura razločno izraženo naraščajočo tendenco.
Slika 2: Indeks pacifiške dekadne oscilacije (modri graf, vir: University of Washington) v primerjavi z odklonom globalne temperature glede na referenčno obdobje (rdeči graf, vir: NASA GISS). Zglajen niz podatkov predstavljata debelejša rdeča in modra črta, dodan je tudi linearni trend (ravna rdeča oz. modra črta) Oscilacije, ki jih najdemo v naravi, kot na primer pacifiška, »jemljejo« toploto iz ozračja in jo nato spet vračajo. Pri tem procesu ne nastaja dodatna toplota, niti se ne more nekje skladiščiti, nabirati. Zato tak proces ne more povzročiti dolgoročnega segrevanja ali ohlajanja, ampak le kratkoročno. V bistvu so taki procesi predvsem primer notranje spremenljivosti sistema. Če bi pacifiške oscilacije povzročale dolgoročno segrevanje, bi se moral ocean hladiti, do česar pa ne prihaja. Tak rezultat je pričakovan. Dolgoročni trend segrevanja nastane zaradi temperaturnega neravnovesja, ki ga v osnovi povzroča povečevanje količine toplogrednih plinov v ozračju. Na drugi strani je Pacifiška oscilacija notranji proces in zato ne zmanjšuje ali povečuje notranje energije podnebnega sistema. Translation by Slovenian Meteorological Society, . View original English version. |
![]() |
![]()
THE ESCALATOR |
© Copyright 2021 John Cook | ||||
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
Home | Links | Translations | About Us | Privacy | Contact Us |
Trditev skeptikov...