Kozmični žarki lahko imajo vlogo pri nastajanju oblakov. Če je to res, potem bi povečano kozmično sevanje povzročilo več oblačnosti, kar bi prispevalo k ohlajanju. In narobe: zmanjšano kozmično sevanje bi segrelo Zemljo.  Da bi izračunali največjo možno vlogo kozmičnih žarkov pri segrevanju v bližnji preteklosti, so primerjali globalne temperature z nivoji kozmičnega sevanja, izmerjenimi z nevtronskimi merilniki ob površju Zemlje. Čeprav je bila korelacija med kozmičnim sevanjem in temperaturo pred letom 1970 visoka, se je le-ta ostro prekinila po letu 1970. Iz analize sledi, da "se je od leta 1970 do 1985 kozmično sevanje še vedno podobno obnašalo glede vpliva na temperaturo, vendar je zaostajalo za segrevanjem in ne more biti njegov vzrok. Spremembe kozmičnega sevanja na ta način ne morejo biti odgovorne za več kot 15 % dvig temperature." (Krivova in Solanki, 2003)

Slika 1: Primerjava rekonstruiranega kozmičnega sevanja (neprekinjena krivulja pred letom 1952) in neposredno opazovanega kozmičnega sevanja (neprekinjena krivulja po letu 1952) z globalno temperaturo (črtkano). Vse krivulje so bile zglajene s tekočim 11-letnim povprečjem (Krivova in Solanki, 2003).

Podobno so s primerjavo meritev nevtronskih merilnikov dveh izotopov (berilija 10 in ogljika 14, oba sta nadomestek za meritev kozmičnega sevanja) z globalnimi temperaturami ugotovili, da so delovali kozmični žarki "v nasprotni smeri od tiste, ki bi pojasnila opazovani dvig povprečnih globalnih temperatur" (Lockwood in Froelich, 2007). Ne glede na to, ali kozmični žarki pomagajo pri nastajanju oblakov, je delovanje kozmičnega sevanja nasprotno od tistega, ki bi povzročilo segrevanje.

Prekinitev korelacije med nizko oblačnostjo in kozmičnimi žarki

Pri dokazovanju vzročne zveze med kozmičnimi žarki in nastajanjem oblakov obstajajo še druge težave. Eden glavnih dokazov Svensmarkove teorije v zvezi s kozmičnimi žarki je visoka korelacija med nizko oblačnostjo in kozmičnimi žarki.  Kakor koli, korelacija se je leta 1991 prekinila (Laut, 2003). Čeprav bi se moral vpliv na tvorbo oblakov poznati v nekaj dneh (Yu in Turco, 2000), je od takrat oblačnost začela zaostajati za spreminjanjem kozmičnega sevanja za več kot 6 mesecev. Korelacija se je povsem prekinila leta 1994.

Slika 2: Nizka oblačnost (modra krivulja) glede na jakost kozmičnih žarkov (rdeča krivulja) (Laut, 2003).

Svensmark je pojasnil šestmesečni zaostanek z negotovostjo podatkov (Svensmark, 2003). Glede izgube korelacije po letu 1994 tudi trdi, da je ta posledica dolgoročnega premika v umerjanju satelitov znotraj projekta ISCCP (Marsh in Svensmark, 2001). V projektu ISCCP se s tem ne strinjajo.

Kritika Sloana and Wolfendala

Še ena analiza je natančno preiskala povezavo med kozmičnimi žarki in oblačnostjo in odkrila različna protislovja. Ker ima kozmično sevanje večjo spremenljivost v višjih geografskih širinah, bi pričakovali večje spremembe oblačnosti v polarnih območjih. Opazovanja tega ne potrjujejo. Pri raziskovanju jedrske nesreče v Černobilu bi pričakovali, da je ionizacija zaradi radioaktivnosti povzročila povečano oblačnost. Vendar ni bilo nobenega očitnega povečanja oblačnosti kot posledica te nesreče (Sloan in Wolfendale, 2007).

Celo če bi dvome o teh težavah odpravili in potrdili vzročno povezavo med kozmičnimi žarki in nastajanjem oblakov, bi to pomenilo, da kozmični žarki prispevajo hladilni učinek na klimo v zadnjih nekaj desetletjih.