Znanost doseže enotno stališče o neki zadevi, ko se znanstveniki o njej nehajo prerekati. Ko se prvič zastavi vprašanje, kot je recimo »Kaj bi se zgodilo, če v ozračje spustimo CO2?«, se lahko pojavi več domnev o vzroku in posledici. Sčasoma vse domneve večkrat preverjajo, kar je osnoven znanstveni pristop, saj znanstveniki vedo, da ugled in slava pripadeta tistemu, ki najde pravilen odgovor (vsi ostali postanejo nepomembna opomba v zgodovini znanosti). Vse domneve razen ene se bodo izkazale za neuspešne, saj bo le ena izmed njih pravilno odgovorila na zastavljeno vprašanje, pri čemer ne bo nobenega dvoma o pravilnosti uspešne domneve. Slabe teorije so običajno nepregledne, neurejene.

Kljub vsemu se mora proces testiranja domnev v določenem trenutku ustaviti. Raziskave se postopno usmerijo na smiselne, med seboj skladne domneve. Pogosto dobra teorija razkrije dodatne odgovore ali ponudi trdne napovedi, ki obogatijo teorijo. Ko je ruski znanstvenik Dimitrij Mendelejev osnoval periodni sistem elementov, ni zgolj uspešno razvrstil že znanih elementov, temveč je napovedal tudi elemente, ki so jih odkrili kasneje.

Soglasje v znanosti je drugačno kot v politiki. Ni glasovanja. Znanstveniki se o določeni temi nehajo prepirati, ko se nabere dovolj skladnih dokazov – ko ni več mogoče pluti proti vetru. Znanstveniki spremenijo svoj pogled na podlagi dokazov, soglasje se oblikuje postopno, sčasoma. Po doseženem soglasju se znanstveniki začnejo zanašati na dela drugih. Vsa znanost temelji na predhodnih delih – znanstvenik, ki gradi na delu drugih, to omeni s pomočjo citiranja. Dela, ki predstavljajo temelje podnebne znanosti, pogosto citirajo znanstveniki drugih ved, kar kaže, da je »podnebna« teorija široko sprejeta  - in se nanjo zanašamo.

Na področju podnebnih študij, h katerim pripomorejo številne druge vede, soglasje predstavlja številčnost znanstvenikov, ki so se nehali prepirati o vzroku podnebnih sprememb – to so skoraj vsi znanstveniki. Več študij potrjuje, da »med tistimi, ki razumejo podrobnosti in znanstveno osnovo dolgotrajnih podnebnih procesov, večinoma ni več razprave o pristnosti globalnega segrevanja in z njim povezanega človekovega vpliva« (Doran 2009). Drugače povedano, več kot 95 % znanstvenikov v vedah, ki prispevajo k študijam našega podnebja, sprejema dejstvo, da so zdajšnje podnebne spremembe skoraj zagotovo posledica človekove dejavnosti.

Upoštevati bi morali tudi mnenja uradnih znanstvenih teles o podnebnih spremembah (Ameriške akademije, Avstralska akademije znanosti, Medvladni odbor za podnebne spremembe). Ni državne ali večje znanstvene ustanove kjerkoli na svetu, ki bi oporekala teoriji o antropogenih podnebnih spremembah. Niti ene same.

Na področju podnebne znanosti je soglasje nedvoumno: človekova dejavnost povzroča podnebne spremembe.